Thelma (2017)

Thelma (2017)

Filmski kotiček, 11. april 2018 ― Foto: The Orchrad Slo naslov: Thelma Država: Norveška, Francija, Danska, Švedska Jezik: norveščina Leto: 2017 Dolžina: 116',  Imdb Žanri: drama, misterij, fantazijski Režija: Joachim Trier Scenarij: Eskil Vogt, Joachim Trier Igrajo: Eili Harboe, Kaya Wilkins, Henrik Rafaelsen, Ellen Dorrit Petersen, Grethe Eltervåg Že uvodna sekvenca četrtega celovečerca norveškega režiserja Joachima Trierja je nekaj posebnega. Oče in hčerka se preko poledenelega jezera odpravljata v lov v bližnji gozd. Med hojo prek jezera opazujeta ribe ujete pod ledeno skorjo, kar je že prva metafora s katero Trier nekako namigne, kaj nas čaka v nadaljevanju. Na muhi lovske puške se po prihodu v gozd znajde mlada srna, nakar oče puško obrne proti deklici, ki ne opazi, kaj se dogaja za njenim hrbtom. Prizor v hipu dobi drugačen, zlovešč kontekst. Videti je, da oče resno razmišlja o tem, ali naj pritisne na petelina. Naposled povesi orožje in prizor se zaključi brez prelite krvi. Njegova nezmožnost, da nekaj, kar je morda bil prvotni načrt, spelje do konca, nas po začetni šokiranosti pripravi do tega, da se začnemo spraševati, kakšno je ozadje tega, čemur smo pravkar bili priča. S tem Trier v sodelovanju s stalnim scenarističnim sodelavcem Eskilom Vogtom (ki je tudi sam talentiran režiser, glej Blind) mojstrsko  odpre zgodbo in podžge našo domišljijo. Sledi časovni skok v prihodnost. Thelma je kakih 15 let kasneje mlada punca, ki prvič v življenju zapusti dom in na univerzi začne študirati biologijo. Mlada ženska kot produkt konservativne krščanske družine sprva ima nekaj težav z vzpostavljanjem stika z okolico. Njeni svobodomiselni in odprti sovrstniki uživajo alkohol, kadijo travo, seksajo in so v vseh pogledih pravo nasprotje vrednot, ki jih je punca s seboj prinesla iz domačega okolja.  Foto: The Orchrad Sprememba je očitno prehuda in Thelma v knjižnici nenadoma doživi epileptični napad, po katerem konča v bolnišnici. Zdravnica, ki vodi zdravljenje ji pove,

Kritiško sito za leto 2018 je prejel Milan Jesih za zbirko Maršal

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 9. april 2018 ― Društvo slovenskih literarnih kritikov je podelilo kritiško sito, literarno nagrado za najboljšo knjigo preteklega leta. Na mrežici kritiškega sita je po silovitem kritiškem pretresanju ostal le pesnik Milan Jesih. Nagrado kritiško sito prejme za zbirko Maršal (Beletrina), ki je po mnenju slovenskih literarnih kritikov najboljša knjiga leta 2017. Ostala dva nominiranca sta bila še Kristina Hočevar z zbirko pesmi Naval (Škuc)  in Miklavž Komelj s pesniško zbirko Liebestod (Goga). O nagrajencu je letos odločal kritiški forum v sestavi: Tina Bilban, Matej Bogataj, Goran Dekleva, Leonora Flis, Ignacija J. Fridl, Ana Geršak, Jelka Kernev Štrajn, Aljaž Koprivnikar, Aljaž Krivec, Barbara Leban, Tadej Meserko, Tanja Petrič, Mojca Pišek, Goran Potočnik Černe in Jernej Županič.  

Podelitev nagrade kritiško sito

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 9. april 2018 ― Spoštovani, vabimo vas na podelitev nagrade kritiško sito za najboljšo knjigo preteklega leta po izboru slovenskih literarnih kritikov. Društvo slovenskih literarnih kritikov bo letos sedmič podelilo nagrado kritiško sito za najboljšo knjigo leta 2017. Slovesna razglasitev nagrade bo v četrtek, 19. 4. 2018, ob 16. uri v sklopu Slovenskih dnevov knjige. Ti letos gostujejo v atriju Pošte na Čopovi ulici v Ljubljani. Pred razglasitvijo bo potekal tudi pogovor z letošnjimi nominiranci, povezovala ga bo članica DSLK, literarna kritičarka Veronika Šoster. Kritiški forum je letos izbral tri finaliste, ki se bodo potegovali za nagrado. To so Kristina Hočevar z zbirko pesmi Naval (Škuc), Milan Jesih s pesniško zbirko Maršal (Beletrina) in Miklavž Komelj s pesniško zbirko Liebestod (Goga).

365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali

Kriterij.si, 9. april 2018 ― 365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 04/09/2018 - 10:57 365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali Najprej se moram opravičiti: v službenem času ocenjujem, analiziram in recenziram diplome, magisterije, doktorate in znanstvene članke. Zaradi psihološke profesionalne deformacije si pogosto poskušam odgovoriti na vprašanje, zakaj se kdo obnaša tako, kot pač se. Glede na svetovni nazor pa sodim v skupino znanstvenikov, ki se trudimo z objektivnimi, veljavnimi in zanesljivimi metodami odgovarjati na vprašanja in hipoteze. Iskreno rečeno – nič od zgoraj naštetega sploh ni koristno za pisanje gledališke kritike. V resnici ne vem, zakaj sem sploh privolila v to, da bom šla predstavo gledat s kritičnimi očmi. In da bom potem napisala nekakšen tekst, čeprav niti najmanj ne obvladam umetniškega jezika, visokih gledaliških besed in filozofsko-dialektičnega diskurza. Zato prosim, da naslednji tekst berete z veliko mero distance. Pa tudi z ogromno mero empatije v srcu do nekoga, ki ni umetnik, ampak na žalost realist in analitik. Opravičilo tudi zato, ker v zadnjem skoraj desetletju (žal mi je, da moram to javno priznati), razen silnega števila lutkovnih predstav (tistih pravih in tistih improviziranih, iz domačega gledališča Huda miš, kjer pa imam le vlogo gledalke) ter nekaj abonmajskih predstav enega od večjih ljubljanskih gledališč, ki želi biti humoristično na inteligenten način, ampak mu za moje pojme to večinoma ne uspeva, nisem videla prav veliko. Z vsem tem balastom sem torej šla v Staro elektrarno in si po poti večkrat, zelo v slogu predstave, rekla, da kaj mi je tega treba. Če bolje premislim, imam vseeno nekakšno, in to prav tesno, zvezo z gledališčem. Doma namreč pogosto igram zelo zapleteno vlogo, za katero je značilno, da je vsakič premierna. Pa še sama svoj režiser in dramaturg moram biti, skrbim pa tudi za v
Ready Player One (2018)

Ready Player One (2018)

Filmski kotiček, 8. april 2018 ― Foto: Warner Bros. Slo naslov: Igralec št. 1 Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 140' ,  Imdb Žanri: akcija, avantura, ZF Režija: Steven Spielberg Scenarij: Ernest Cline, Eric Eason, Zak Penn Igrajo: Tye Sheridan, Olivia Cooke, Ben Mendelsohn, Mark Rylance, T.J. Miller, Simon Pegg, Lena Waithe, Win Morisaki, Philip Zhao, Susan Lynch, Hannah John-Kamen, Ralph Ineson Zavoljo 175-milijonskega proračuna je Igralec št. 1 najambicioznejši film Stevena Speilberga po  Indiani Jonesu in kraljestvu kristalne lobanje (2008), ki je stal še dodatnih deset milijonov dolarjev več. Smo v obdobju, ko televizijski šovi tipa Stranger Things na račun domiselnega prepletanja retro-nostalgičnih elementov in vsebine primarno namenjene mlajšem občinstvu, uživajo veliko popularnost. Ob naši nagnjenost k idealiziranju preteklosti in prepuščanju nostalgiji dobimo zmagovalno kombinacijo, ki pred zaslone vseh velikosti lahko pritegne praktično celo družino. Podobno so razmišljali tudi investitorji, ko so že pred uradnim izidom knjige Ready Player One (2010, Ernest Cline), na avkciji kupili pravice za ekranizacijo romana. Zgodba je namreč polna pop kulturnih referenc iz sveta filma, videoiger, stripa, nostalgične glasbe... Najbolj globok poklon Spielberg nameni svojemu velikemu prijatelju Stanleyju Kubricku z rekonstrukcijo prizorov iz kultnega Izžarevanja, ki so domiselno vključeni v Oazo, alternativno virtualno resničnost, ki jo v letu 2045 igra malodane vsak prebivalec prenaseljene in onesnažene Zemlje. V tej distopični viziji našega planeta je človek povesem uničil ekosistem, gospodarske aktivnosti so zamrle, najmočnejši  igralec pa je korporacija, ki upravlja Oazo. A tudi prihodnost korporativnih glav, oziroma njihovih interesov, ki jih pooseblja dežurni negativec Ben Mendelsohn, postane negotova po smrti idejnega tvorca Oaze Jamesa Hallidayja, ki je s svojo zadnjo voljo poskrbel za preplah v upravnem odboru korporacije in igričarsko evforijo med navadnimi

Drugo javno pismo časniku Delo

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 5. april 2018 ― Društvo slovenskih literarnih kritikovTomšičeva 121000 LjubljanaDelo d.o.o.Dunajska 51000 LjubljanaSpoštovani,v Društvu slovenskih literarnih kritikov smo presenečeni nad odzivom vašega časnika na naše javno pismo o ukinitvi sodelovanja z zunanjimi kritiškimi sodelavci. Odziv Dela kaže na nerazumevanje stanovskih društev, medijev in kritike kot take. Na Delu med drugim predlagate, da bi še naprej zagotavljali prostor za kritiko, DSLK pa naj bi zagotovilo kritike, kar drugače pomeni, da bi moralo društvo zagotoviti honorarje za kritike. Analiza problematičnosti tega predloga bi verjetno obsegala več strani. A v odgovor se lahko retorično vprašamo: ali je potem Delo pripravljeno stanovskim društvom odstopiti del zaslužkov, ki jih dobivajo iz naslova prodaje časnika?Da se ne bi preveč vrteli okoli nesmiselnih predlogov, nameravamo v DSLK še naprej ščititi temelj moderne družbe, to je kritičnost in kritiko kot eno osrednjih manifestacij tega načela. Časnik Delo ponovno pozivamo, da s tem mesecem znova vzpostavi sodelovanje z vsemi zunanjimi sodelavci, kot pred spornim obvestilom o prekinitvi sodelovanja. Prav tako pozivamo upravo, da ob tem zviša honorarje, ki so bili v zadnjem obdobju sramotno nizki.
Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. april 2018 ― vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini. In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednje seveda ne v tem neposrednem smislu. Pač pa s koncem nekega lika, ki utemelji svoje početje z vehementnim rezom, s kakršnim je opravil z mnenjem o samem sebi. O tem, kaj in kako je počel stvari. Vprašanje je le, ali odgovarja sebi ali nam. Konec Theove pripovedi in konec Liščka je izjemno pomemben za razumevanje zgodbe, a še zdaleč ne le to. Marsikaj namreč počiva tudi na začetku te zgodbe. Zato lepo po vrsti. »To je najbrž čisto prva slika, ki sem jo zares vzljubila« …  Bodimo si povsem jasni. Lišček je izvrstno in zrelo napisano delo, ki je najbrž terjalo ogromno kondicije, da je napisano tako, kot je. Razteza se na krepkih osemsto osemdesetih straneh, kar bo verjetno kakega bralca tudi odvrnilo. A tule bojazni ni, strani letijo in pripoved ni spisana tako zgoščeno, da bi terjala bralno konstrukcijo popolne odsotnosti vseh zvočnih motilcev. Spremljamo zgodbo Thea, trinajstletnika, ki z mamo pristane v domačem New Yorku v galeriji, na ogledu čudovitih slikarij, med katerimi je tu
Lucky (2017)

Lucky (2017)

Filmski kotiček, 5. april 2018 ― Foto: Magnolia Pictures Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 88' ,  Imdb Žanri: drama, komedija Režija: John Carroll Lynch Scenarij: Logan Sparks, Drago Sumonja Igrajo: Harry Dean Stanton, David Lynch, Ron Livingston, Ed Begley Jr., Tom Skerritt, Beth Grant, James Darren, Barry Shabaka Henley, Yvonne Huff Lee V odličnem dokumentarcu Harry Dean Stanton: Partly Fiction (Sophie Huber, 2012) pokojni Sam Shepard igralske kvalitete svojega velikega prijatelja opiše takole: Harry’s strength is that he knows his face IS the story! In to je očitno zelo dobro vedel tudi John Carroll Lynch, ko je v sodelovanju s scenaristom Loganom Sparksom (ta je Stantonov dolgoletni prijatelj) loteval režiranja Harryja Deana Stantona v naslovni komični drami. Fokus je v številnih kadrih na njegovem obrazu s katerega na nek način beremo Lackyjevo življenjsko zgodbo. Morda ni napačno zapisati Harryjevo zgodbo, saj vsak boljši poznavalec njegovega ustvarjalnega opusa v zgodbi lahko prepozna številne biografske elemente. Lucky tako kot Harry igra ustno harmoniko, rad zapoje in je med drugo svetovno vojno bil kuhar na ladji ameriške mornarice. Jasno je tudi, da kraj dogajanja, majhno redko naseljeno mestece v puščavi, ni izbrano naključno – prizori Harryjevega sprehajanja skozi puščavo nas hitro vrnejo dobrih trideset let v preteklost, v čas nastanka kultnega Paris, Texas (Wim Wenders, 1984). Torej, tako kot namigne že plakat z napisom Harry Dean Stanton is Lucky je pred nami dramedija, ki je v resnici svojevrsten poklon liku in delu izjemnega igralca, v katerem ta igra samega sebe. Foto: Magnolia Pictures In kdo je torej Lucky? 90-letni ateist in samotar, ki dan začne z rutinsko jutranjo telovadbo, cigareto in kozarcem mrzlega mleka. Lucky uživa v izpolnjevanju križank – doma, ali v lokalni restavraciji, kamor se po navadi odpravi dopoldan, v popoldanskih urah so v osredju kvizi na televiziji, proti večeru pa je čas za odhod v bar
še novic